Skupina Don Mentony Band ni nikoli delala revolucije v slovenski rock glasbi, bila je varen pristan, kjer sta razum in duša spontano podrejena tistemu primarnemu, zaradi česar se je rock’n’roll kot glasba za široke ljudske množice sploh oblikovala. Nekaj nekonformizma, nekaj kritične misli, nekaj uporništva, nekaj cinizma, nekaj hedonizma …

Don Mentony Band je z leti postal Don Zmazek Band, saj je Janez Zmazek – Žan dal najmočnejši pečat delovanju zasedbe s svojimi kitarističnim vložki, prepoznavnim glasom in pa besedili, ki so včasih resna družbenokritična, drugič zafrkljiva družbenokritična, tretjič rockersko hedonisitčna in (navidezno) šovinistična, da bi se spremenila v lirična in krhka, zelo osebna in intimna.

Skupina Don Mentony Band je bila v slovenskem rocku tista zanesljiva oporna točka, kjer si vedno slišal dober rock začinjen s prefinjenimi blues in country začimbami zapet v ljubljanščini. Tu ni bilo ne velike filozofije, ne spakovanja, temveč le pristnost in preprostost …

Vse se je začelo z Dobro mrho, priredbo skladbe Tulsa Time, drugo pa je, kot se pravi, zgodovina. Mogoče bodo rock zgodovinarji, ko in če se bodo kakšni pojavili, zlahka preskočili in spregledali Don Mentony Band kot nekaj nepomembnega, mogoče zato, ker so (bili) preprosto tako dobra in vzorčna rockovska zasedba, na katero si se vedno lahko zanesel in si jo začel pogrešati šele, ko jo je zmanjkalo. Tako kot vodo.

Don Mentony Band so postali nekaj samoumevnega in nepogrešljivega, nekaj kar je vedno tu in prav je, da so se spet zmigali in se reaktivirali. To ni povratek, temveč le nadaljevanje nekoliko lenobne in ležerne rockovske kariere skupine, ki ni nikoli bila vpeta v potrebe in želje glasbene industrije, temveč podrejena lastnemu ustvarjalnemu in občasno neustvarjalnemu ritmu.

Izvirnost in vrednost skupine Don Mentony Band je ravno v izvirni mešanici znanih sestavin. To ni nek nenaraven glasbeni stvor doktorja Rockensteina, kakršni vse prepogosto strašijo na naših še pogosteje pa na tujih rockovskih odrih, temveč živo glasbeno bitje po katerem teče rdeča kri.

To je moj živlene, a štekaš Marjetka, ne me izzivat, priznam, ni več upanja, lahko pa nardim še bolš, zato ostan z menoj …

Zdenko Matoz, reden poslušalec glasbe